Kdor visoko leta nizko pade – to se je zgodilo temu jazbecu, ki je bil nad vsemi zaradi premoženja, nato je pa padel tako nizko, da ni imel dosti za hlebček kruha.

Živel je jazbec, ki je bil tako premožen, da so se mu vsi klanjali. Imel je svoj grad, dvorišče s fontano in še marsikaj drugega. Lahko bi mu rekli tudi kralj, nesramni kralj.

Živali ga niso preveč marale, saj so se bale, da jih bo zasužnjil. Veliko takšnih je bilo, in kar jim je ukazal, to so morali narediti. To so ponavadi bili tisti, ki niso bili tako premožni oziroma, ki so bili revni. Nekega dne, ko so na rajski strani tega prečudovitega gozda postavili dvorano, v kateri so premožnejše živali igrale igre na srečo. Jazbec si je rekel: »Kaj pa če si jaz udeležil teh iger na srečo, naj pomislim?« Ni dolgo trajalo, da je jazbec prišel do odločitve. Odložil se je, da se bo udeležil. In res, nekaj dni kasneje je jazbec šel do ustanove in se prijavil. Ko je prišel noter, se je udeležil prvih iger. Igral je in igral, saj mu je šlo zelo dobro. Zaslužil je veliko več kot je mislil, da bo. Ko je začel pretiravati, se je res zgodilo tisto, česar se je najbolj bal. Ko je zastavil vse, je bilo konec. Izgubil je vse, kar je imel.

Naslednja leta je bil zelo potrt, saj ni imel ne bivališča ne hrane, trpel je. Iskal je in iskal, da bi le našel nekoga, ki bi se ga usmilil. A vse zaman. Nič se ni več bahal, ni več  poniževal ali se posmehoval. Bilo je ravno nasprotno, vsi so se posmehovali njemu. Po letu dni se ga je le nekdo usmilil, saj je videl, da je jazbecu resnično žal. Ponudil mu je stanovanje, hrano in oblačila.

Od takrat naprej je jazbec pomagal drugim, jih spoštoval in jim dajal podporo pri različnih delih. Zamislil si je življenje vaščanov, ko je bil on premožen. Sedaj je jazbec živel skromno in veselo naprej.

Jaz mislim, da se je jazbec zavedal, kaj se mu je zgodilo in kako je bilo drugim v preteklosti. Razmišljal je, da je težko živeti pod slabim vplivom drugih. Pa še to si je mislil: »Kdor visoko leta, nizko pade.«

Jakob, 7. r

Dostopnost